Zvončica dobi sestrice

Nekega dne so mravljice našle seme rastline imenovane kronice. Odločile so se, da ga bodo posadile v okolico svojega mravljišča. Nosile so ga tri dni in tri noči, da so prispele do svojega doma v Hujski loki. Posadile so ga na svojem vrtu in zanj lepo skrbele. Zalivale so ga in ga skrbno čuvale. Meseca marca pa je zrasla iz semena prečudovita kronica, ki so ji dale ime Zvončica. Zjutraj, ko se je zbudila, si je pomela oči, glasno zazehala in si ogledala okolico. Postala je žalostna, saj zraven nje ni bilo nikogar, ki bi kramljal z njo.  Mravljice pa so imele toliko drugega dela. Zvončica je glasno zajokala. Tako zelo, da so mravljice takoj pritekle k njej in jo vprašale, kaj je narobe. Ko jim je povedala, da pogreša družbo, so ji obljubile, da naslednje leto ne bo več sama. Zvončica je bila presrečna, ko je to slišala. Sončne dneve si je kratkočasila s petjem in dnevi so hitro minevali. Kmalu je prišel maj. V cvetu Zvončice so nastala semena in Zvončica se je posušila. Mravljice so vsa semena skrbno raznosile v bližino Zvončice. Skrbele so za čebulico Zvončice in za vsa semena, ki so jih posadile naokoli. Prihodnje leto je Zvončica s strahom spet pogledala okoli sebe, ko se je marca prebudila iz dolgega spanja. Ampak ko je odprla oči je presrečna ugotovila, da je okoli nje polno njenih sestric. Joj, kako je zavriskala. Če bi lahko skakala, bi skočila do neba. Zvončica je s svojimi sestricami klepetala, pela in se smejala cele dneve in noči, tako da so ostali prebivalci Hujske loke komaj kaj spali. Ampak prišel je april in z njim so tudi kronice odcvetele. Mravljice so zopet pridno raznesle seme. Iz leta v leto je bilo več sestric. Če še ne veste, kam boste šli prihodnje leto v mesecu marcu, vam predlagam, da obiščete Arboretum Volčji Potok. Tam se bo zopet prebudila Zvončica in nekaj tisoč njenih sestric. In veste kaj? Mogoče vam Zvončica in klepetave sestrice povejo kakšno pravljico. Tako, kot so jo povedale meni. Le prisluhniti jim morate.

Avtorica pravljice: Kaja Kovič, 4.c, OŠ Preserje pri Radomljah

Veliki zvonček in ovčka

Nekoč je ovčka prišla na travnik. Bila je začudena, saj je našla čebulico. Razmišljala je, kaj je ta čebulica? Kaj če se iz nje izleže pošast? In kaj, če bo vzela njeno volno in skedenj spremenila v grad? Kaj pa, če prikliče nevihto? Mogoče pa se bo izlegla vila – to bi bilo dobro. Mimo ovčke je priletela čebelica in vprašala: “Kaj gledaš?”. “Gledam to čebulico in razmišljam, kaj se bo izleglo iz nje?”. “Ti ovčka, ti trapica ti! Iz nje bo zrastel velik zvonček” je rekla čebelica. In res, čez nekaj dni je zrastel velik zvonček z imenom Kronica. Ovčka in čebelica se sedaj pogovarjata z njim. In mogoče ponoči tudi pošasti in vile.

Kronica noče v šolo

Za devetimi gorami in devetimi vodami sta ob potoku živeli mama Kronica in njena hčerka Krona. Imela je tri prijatelje: jazbeca Jana, volka Petra in lisico Meto. Skupaj so hodili v šolo, v Volčji Potok.

Nekega dne ni hotela v šolo, saj je vedela, da bo tisti dan učiteljica ocenjevala njihovo znanje. Prejšnji dan se namreč ni učila. Prijatelj volk Peter jo je potolažil, da se ne rabi nič učit, saj bodo v šoli pisali opis rastline – kronice. Kroni je strah uplahnil in vesela je odšla v šolo. Tam se je potrudila pri opisu same sebe. Napisala je vse o svojih dolgih, šilastih listih, o svojem elegantnem steblu in o dišečem, snežno belem cvetu. Ni pozabila omeniti niti tega, da jo vsak dan obiščejo koristne žuželke, ki jim z veseljem podari svojo medičino. Ponosno je opisala tudi svojo s hranili bogato čebulico z majhnimi koreninicami, ki se razraščajo v močvirnati prsti. Dobila je odlično oceno.

Ko se je vrnila domov in mami povedala veselo novico, ji je mama takoj spekla slastno torto, na katero je Krona povabila svoje prijatelje.

Kronica z napako

Za sedmimi gorami, na močvirnatih tleh je živela kronica Tina z napako. Klicali so jo Tinka. Želela se je igrati s prijatelji, a so jo vedno dražili, saj je bila drugačna od njih. Bila je namreč brez ščitnega lista.

Za svoj 10. rojstni dan je pripravila zabavo. Pričakovala je, da ji bodo kronice s travnika z veseljem prišle voščit. A nobenega ni bilo. Nihče se ni želel družiti s kronico z napako. Žalostno je obsedela v svojem domu.

Takrat je nekdo potrkal na vrata. Ali so končno prišli prijatelji? Ali morda mama? Ne, pred vrati je stal neki gospod. Vprašal jo je, če je ona tista kronica, ki ima napako. Nezaupljivo je gledala gospoda in počasi prikimala. Povedal ji je, da je slišal zanjo in da ji lahko pomaga. Prinesel ji je zdravilo. Ko ga bo pojedla, ji bo zrasel ščitni list. Razveselila se je, a jo je tudi zaskrbelo, saj ni imela denarja. Prijazni gospod sploh ni želel plačila za zdravilo. Podaril ji ga je in odšel tako hitro kot je prišel.

Kronica Tina je takoj po zaužitju čudežnega zdravila opazila, da ji je zrasel ščitni list, ki si ga je tako dolgo želela. Ko so ostale kronice slišale za ta čudež, so takoj prihitele k njej. Odslej so jo vsi spoštovali in kronica Tinka je zaživela srečno življenje.

Mali zvonček in zaljubljena kronica

Nekoč, pred davnimi časi se je ob nekem travniku razprostiral star gozd. V tem gozdu je živel Mali zvonček. Od nekdaj si je želel ženo.

Nekega dne se je odpravil na pot. Prišel je do travnika, kjer je v zraku zagledal prelepe metuljčke. Videl je, da se jim nekam mudi. Leteli so proti njegovemu gozdu. Zanimalo ga je, zakaj so se odpravili ravno tja. Ko se je pogovoril z njimi, je izvedel, da iščejo prav njega.

Odpeljali so ga v prelep park v Volčjem Potoku. Sredi močvirnate narave je stal velik in visok grad. Metulji so Malega zvončka peljali do kraljeve sobe, kjer ga je čakala kronica Lili, kraljeva hči. Lili je bila zelo lepa. Mali zvonček in kronica Lili sta se zaljubila na prvi pogled.

V bližini gradu pa je živela tudi zlobna čarovnica, ki ni želela, da bi se Mali princ in kronica Lili poročila. Povedala jima je, da ima posebno moč: če se bo kdo poročil v kraljestvu Volčjega Potoka, bo spal deset let in nihče ga ne bo mogel zbuditi. Mali zvonček se je nič hudega sluteč približal zlobni čarovnici, ki pa ga je v hipu zastrupila. Nato je pobegnila.

Žalostna kronica Lili se ni ločila od spečega Malega zvončka. Objokovala je njuno usodo. A po treh dneh je ugotovila, da je čarovnica izrekla napačen urok. Mali zvonček se je namreč zbudil in takoj napovedal poroko. Zlobna čarovnica se od sramu ni prikazala nikoli več.

Zaljubljena ženin in nevesta sta lahko zaživela srečno v prelepem kraljestvu, imenovanem Arboretum Volčji Potok. Če boste spomladi šli tja, ju mogoče srečate.

Kronica in Kronk

Za devetimi gorami in devetimi vodami je živela princesa Kronica. Bila je prijazna in vsem je rada pomagala. Njen oče Kron jo je želel poročiti z gospodom Žabakom. Kronica pa si te poroke nikakor ni želela, zato je pobegnila v Arboretum Volčji Potok.

Tam je pod jelšo že prvi dan zagledala čudovitega princa Kronka. Takoj se je zaljubila vanj. A bila je sramežljiva in je nekaj tednov čakala, da bi se princ približal njej. A to se ni in ni zgodilo. Nekega dne se je ojunačila in pristopila h Kronku. Ko ga je ogovorila, ga je takoj očarala s svojo lepoto in prijaznostjo. Tudi dišala je čudovito. Zaljubil se vanjo.

Po treh tednih skupnega življenja pod jelšino senco sta se odločila, da bosta prosila kralja Krona, da jima da privoljenje za poroko. Kroničin oče je bil zelo vesel, da se je Kronica vrnila v svoje kraljestvo. Spoznal je, da je ravnal narobe, ko jo je želel poročiti z nekom, ki ga Kronica ni imela rada. Ko je slišal za njeno ljubezen s princem Kronkom, je takoj organiziral poroko. Princesa Kronica in princ Kronk sta tako srečno živela do konca svojih dni.

Zaljubljena kronica in zvonček

Za devetimi gorami in devetimi vodami sta se razprostirali dve različni kraljestvi. V enem kraljestvu je živela mlada princeska Kronica. Njen oče je bil kralj Kron, mati pa kraljica Krona. V drugem kraljestvu je živel mladi princ Zvonček. Imel je očeta kralja, po imenu Zvonec in mamo kraljico, po imenu Zvončica. Obe kraljestvi sta se že od nekdaj sovražili.

Ko sta bila princesa Kronica in princ Zvonček dovolj velika, sta morala v šolo. Oba sta obiskovala isto šolo. Kronica ni rada hodila v šolo, raje je skakala po trati in lovila metulje. Ugotovila je, da je še nekdo enakega mišljenja. To je bil mladi princ Zvonček. Velik časa sta preživela skupaj. Sčasoma sta tudi šolo vzljubila, saj sta tam spoznala veliko prijateljev.

Kronica je vsak dan bolj dišala in princ Zvonček se je zaljubil vanjo. Želel ji je podariti šopek, a ga je nekdo prehitel. Kronica je namreč bila všeč tudi drugim. A Zvonček ni obupal. Kupil ji je velikega plišastega medveda in prstan. Ko je Kronica sprejela darilo, ni mogla izustiti niti besede. Izpovedala sta si ljubezen.

To pa ni bilo povšeči ne Kroničinemu očetu niti kralju Zvoncu, Zvončkovemu očetu. Kronica in Zvonček sta bila kaznovana. Nekaj časa sta morala ostati vsak v svojem kraljestvu.

Ko se jima je kazen iztekla, sta se še isti dan dogovorila, da se zvečer dobita v lovčevi koči v gozdu. Po treh dneh sta kraljestvi kronic in zvončkov združili moči in skupaj iskali princeso in princa. Naposled so ju le našli. Srečni, da ju spet vidijo živa in zdrava, so ju pustili, da ostaneta skupaj.

Če boste kje videli kronico in zvončka rasti skupaj, ju le pustite, da se bosta lahko imela še naprej rada.

Osamljena kronica

Pred nekaj leti je v Arboretumu Volčji Potok živela lepa in dišeča kronica Gordana. Vsi so jo imeli radi, razen nesramne in nevoščljive kronice Nike. Ta si je želela biti ravno tako čudovita kot kronica Gordana, a ji to nikakor ni uspevalo.

Kronica Gordana si je nekega dne zaželela obiskov. K njej je v tistem trenutku priskakljala žabica Sara, ki pa je pravzaprav delala za kronico Niko. A kronica Gordana tega ni vedela. Žabici je tako zaupala veliko skrivnosti o tem, kako je postala tako lepa in dišeča. Povedala ji je, da jo oprašuje metulj Aljaž.

Žabica Sara je takoj vse izdala svoji gospodarici kronici Niki. Še isti dan je zacvetela v vsej možni veličini.

Kronica Gordana je izvedela, da je žabica Sara izdala vse njene skrivnosti. Klub lepemu cvetenju pa kronica Nika ni spremenila svojega obnašanja. Še vedno je bila do drugih nesramna in nevoščljiva, zato je ostala osamljena. Nihče se ni želel družiti z njo.

Če danes kje vidite osamljeno kronico, je to gotovo kronica Nika. Tudi vsa njena lepota ji ne pomaga do prijateljske družbe, saj je v srcu ostala nesramna.

Izobčena kronica

Nekoč, pred davnimi časi sta v kraljestvu zvončkov živela kralj Henri in kraljica Ela. Imela sta hčerko Hani. Ponosna sta bila nanjo in jo gledala, kako hitro raste. Prišel je čas, ko je tudi Hani dobila otroka – malo kronico Ano. Vsi so začudeno pogledali in niso mogli verjeti, da se je v družini zvončkov rodila kronica. Kronice še nikoli niso živele v kraljestvu zvončkov.

Ko je bila Ana stara 10 let, so jo meščani kraljestva zvončkov izločili. Ana je bila vsa žalostna in prizadeta. Osamljena je hodila po travnikih in sčasoma je prišla do gozda, močvirnatega gozda. Tam je zagledala malo hiško, kjer je živela čarovnica. Ta jo je hotela skuhati in pojesti. A Ani je uspelo zbežati. Potuhnila se je med drevesa. Ko je videla, da čarovnica ne opreza več zanjo, se je odpravila naprej, globlje v gozd. Tukaj na močvirnatih tleh se je zelo dobro počutila. Srečala je kronca Markusa. Postala sta najboljša prijatelja. Ugotovila je, da v kraljestvu, kjer živi Markus, sploh ni tako slabo. Vsi so bili prijazni z njo.

Ko je bilo Ani 12 let, so v kraljestvu zvončkov spoznali, da ni bilo prav, da so izbočili kronico Ano. Kralj in kraljica sta jo dala poiskat. Meščani so jo po devetih tednih res našli. Ana je svoje domače kljub gostoljubju kronic že pošteno pogrešala. Vrnila se je v svoj grad, kjer je našla otožno mamo. Skočili sta si v objem. Vsem v kraljestvi zvončkov je povedala, kako prijazne so bile vse kronice z njo, še posebej njen prijatelj Markus. Kralj in kraljica sta razglasila, da lahko kronica Ana odslej živi v njihovem kraljestvu. Prav tako so bile od takrat tam dobrodošle tudi vse ostale kronice.

Kronica z dvema cvetovoma

Nekoč je živela revna kronica po imenu Izabela. Bila je zaljubljena v zvončka Roka, ki je bil njen najboljši prijatelj. Ni vedel, da je Izabela zaljubljena vanj. Po tihem jo je imel rad tudi on.

Izabela se je rada sprehajala v gozdu. Nekega dne jo je pot vodila do stare hiše. Radovedno je stopila vanjo in zagledala starko. Izabelo je povabila v notranjost svojega bivališča in ji ponudila dišečo, pravkar skuhano juho. Kronica je bila že utrujena od dolge poti in z veseljem je potešila svojo lakoto z omamno jedjo. Ni pa vedela, da je starka pravzaprav čarovnica Klara, ki ni marala kronic. Izabela je po prvi žlici sicer okusne juhe takoj zaspala. V jed je čarovnica namreč vmešala strupeno sestavino kroničine čebulice.

Zvonček Rok pa je medtem bil že v skrbeh. Z Izabelo še nikoli tako dolgo nista bila brez družbe drug drugega. Že nekaj časa jo je iskal in k sreči nazadnje tudi našel – spečo v čarovničini hiši. Skušal jo je zbuditi, a ni šlo. Dvignil jo je, da bi jo odnesel domov. V tistem trenutku se je kronica Izabela le zbudila. Srečna je objela zvončka Roka. Od takrat sta nerazdružljiva. Verjetno ste že kdaj videli kronico z dvema glavama. To sta zaljubljena Izabela in Rok.